Učenci se pridno pripravljajo na Cankarjevo tekmovanje iz znanja slovenščine. Berejo knjigo Mate Dolenc, Kako dolg je čas. Včasih je res čas dolg, dolg, vendar so med nami takšni, ki si ga skrajšajo. Tanja Veldin je ob branju dobila idejo, da še sama napiše kakšno zanimivo zgodbo. Ali ji je uspelo, pa ob branju presodite sami. Mogoče se tudi vi kdaj preizkusite v pisanju. Verjemite, odkrili boste čudovite svetove.
Mentorici Tatjana in Brigita
MNOŽIČEN NAPLAV
Vse je bilo v redu. Dokler naenkrat ni bilo. Kara, ena izmed mnogih v čredi Frater, je bila s svojimi prijateljicami skrita v majhni razpoki skale, v bližini, kjer so imele ravno pravšnji razgled na bližnjo obalo. Bilo je sredi poletja in ljudje so spet prihajali na plaže, kar je pomenilo veliko gnečo, in seveda, kar je Kara sovražila, prišlo je veliko otrok. Še posebej je bilo veliko otrok igrivih, ki so mislili, da je lepo uloviti ribo, jo dati na skalo, kjer sijejo najmočnejši sončni žarki in jo potem gledati, kako trpi, res zabavno. Ravno to je bil razlog, zakaj so se Kara in njene prijateljice skrivale v skali. Vendar to ni bil edini razlog za njihovo skrivanje, ne. Največji razlog je bilo onesnaževanje, ki so ga ti prebivalci pustili za seboj. Kara res ni razumela, ali je tako težko prazno plastenko ali embalažo pojedenega čipsa potem odnesti v koš. Že ko se je zbudila, je zavohala vonj plastike, ki že vse sezone bolj in bolj uničuje njihov dom. Karinim prijateljicam koralam, ki so prebivale nekaj vodnih kilometrov južno, vsak dan pojemajo moči in ljudje ne opazijo, kako morski svet počasi umira. To se že leta ponavlja, a kaj bo trop majhnih Frater zmogel proti močnim bitjem, kot so ljudje.
“Misliš, da bo kdaj tega konec?” je potiho vprašala starejša Fratra, kateri se tudi že pojemale moči. Karina prijateljica Bina se je sarkastično nasmehnila: “Mogoče, ko bomo vsi izumrli in ne bo več morja”.
“Takrat bo že prepozno, da bi popravili svoje napake,” je žalostno rekla manjša Fratra, ki se je zraven njih skrivala v skalovju. “Veš, kako rečejo Samotarji, kar so si skuhali, naj še sami pojedo,” je rekla Bukva, katere drugi sploh niso opazili zaradi njene majhne velikosti.
Leta so minevala in njihova obala je postala tako onesnažena, da so vsi tropi rib tistega konca ostali brez druge možnosti, kot pa selitev, če hočejo preživeti. In tu sta zdaj bili Kara in njena prijateljica Bina, eni izmed redkih, ki sta preživeli onesnaženje. Nikoli se še ni zgodilo, a so vse jate rib ugotovile, da se v tem koncu ne bo končalo dobro, zato so organizirale selitev, v kateri se bodo jate rib selile proti južnemu delu morja, v upanju na boljše življenje. Potovale so dneve in dneve in dneve.
Kara in ostale ribe so plavale čisto blizu peska, da bi se lahko v primeru nevarnosti skrile v bližje skalovje ali kar v pesek, a nič jih ni pripravilo na nevarnost iz višin. Že od daleč se je slišalo kričanje in zvoki kovine ob kovine in vse jate rib so bile začudene, a so le nadaljevale svojo pot.
Trenutek zatem se je v morski globini neverjetno stemnilo. In potem so ribe zavohale. Ta strupena snov. Nafta. A zdaj so bile že prepočasne, da bi se obrnile. Zraven njih je v vodo kar naenkrat padel kanister nafte. In potem še en in en. Zdaj je bila nafta že vse okoli njih. Počasi so se začele zastrupljati in umirati. Tudi Kara je že začela čutiti grozno dušenje. Ena po ena so umirale ribe vseh jat in začele lebdeti na površje. Zadnja Karina misel pa je bila: ‘Morski bog, daj jim pamet, da bodo spoznali, kaj delajo’.
Ko je bil množičen naplav rib objavljen na spletu, so se vsi začudeno spraševali, kaj je bil vzrok zastrupitve.
Ko bi le bili dovolj pametni.
Tanja Veldin